Okoli leta 1952, ko je bil Šoštanj še središče Šaleške doline, je skupina enako mislečih študentov iz Šoštanja in Velenja odšla študirat v prestolnico. Ker so bile štipendije premajhne, da bi se zbirali v lokalih, so se srečevali po sobah v študentskem naselju. Premlevali in razglabljali so o vsem mogočem, med drugim tudi o razvijajoči se organizaciji študentske mladine v Sloveniji.

Šaleški študentje so poslušali svoje kolege z drugih regij, ki so pripovedovali o svojih domačih študentkih klubih, kaj organizirajo in kaj vse počnejo. Naši študentje so se navdušili in v mislih že kovali ustanovitev svojega društva. Dejavnejši pobudniki so bili Peter Kodela, Milan Trampuš, Matjaž Kmecl, Ivan Štukovnik in Borut Jenko. Skupna energija in predstave, ki so jih imeli, so skupaj s predvojno šoštanjsko dijaško-študentsko tradicijo pripeljali do ustanovnega sestanka kluba. In tako je skupina študentov sklicala ustanovni sestanek in se o ustanovitvi pogovoril s takratno Socialistično zvezo delovnega ljudstva, ki je bilo pripravljeno kriti stroške za prireditve. Študentje so se čutili povezani s Šaleško dolino in se odločili, predstaviti domači dolini.

Sklenili so, da svoj klub poimenujejo Šaleški študentski klub (ŠŠK). Ime ni naključno, saj so se takrat še dijaki, kasneje pa že študentje iz Šoštanja in Velenja skupaj vozili v Celje v gimnazijo, na učiteljišče ali na ekonomsko srednjo šolo. Ker so se med seboj dobro razumeli, so se odločili, naj bo v imenu kluba beseda Šaleška dolina, ki vse povezuje. Prvi predsednik je postal Matjaž Kmecl, ki se ustanovitve kluba spominja kot »nekakšne skupinske energije, ki jih je združila«. Takrat jim je za druženje in sestanke svoje delovne prostore odstopil Nestl Žgank.

Začeli so skromno, brez pretiravanj, bolj zaradi občutka pripadnosti in varnosti, da se ne bi izgubili v vrvežu univerzitetne Ljubljane. Zbirali so se v gostilni Pod lipo. Sledilo je obdobje, ko je mladostniška zagnanost nekoliko pojenjala. Prva generacija je bila sicer polna načrtov in elana, a prave organizacije še ni bilo. So pa svojo energijo prenesli na mlajšo generacijo, ki je svojo študijsko pot šele začenjala. »Mi smo bili zelo homogena generacija. Bilo nas je 7 Velenjčanov in 3 Šoštanjčani,« se spominja Milan Trampuš.

Šestdeseta leta so Velenje zaznamovala s skokovitim napredkom velenjske občine, naraščanjem števila prebivalstva in posledično večjega števila otrok, mesto je dobilo gimnazijo, ponikanje študentskega kluba pa je tudi za velenjsko pravljico, ki je zrasla kot otipljiva fatamorgana predstavljala manko. V klubu je prišlo do težav z zbiranjem študentov. Nekoliko starejšim študentom se je mudilo diplomirati, ŠŠK pa je postal pribežališče novih generacij. V Šoštanju so zaplesali na prvem akademskem plesu. Šestdeseta se zaključijo s študentskimi demonstracijami v Ljubljani, na katerih so sodelovali tudi ŠŠK-jevci. »Leta 1968, ko so demonstrirali študentje v Evropi, smo se organizirali in demonstrirali tudi mi.

Svojo bitko smo takrat usmerili v večje socialne pravice, predvsem pa v socialno zavarovanje, cenejšo prehrano in gradnjo večjega števila študentskih domov,« se spominja Franc Avberšek. ŠŠK-jevci se bolj organizirajo in začnejo izvajati skupne projekte, pri tem jim ob strani stoji Zveza komunistov in SZDL. Velenje potrebuje strokovnjake, domače študente je treba zadržati v dolini. Pojavijo se prve kadrovske štipendije. ŠŠK odigra ključno vlogo med povezovanjem študentov in gospodarstvom ter politiko v dolini.

Sedemdeseta so bila leta razcveta, potrošniške mrzlice, izobilja in zadolževanja. Maja smo ŠŠK-jevci v Rožni dolini burno proslavili jugoslovansko osvojitev Everesta. Očetje in matere so kupovali vikende, avtomobile, barvne televizorje. V Velenju se je vsako leto odprlo 1200 novih delovnih mest. V mesto so začeli prihajati bratje in sestre iz južnih republik.

Uvod v sedemdeseta (1970, 1971) je prineslo vrhunec študentskega gibanja v Sloveniji in radikalizacijo zahtev, a ŠŠK-ja to gibanje ni zajelo. ŠŠK se je namreč distanciral od politike, a sindikalne akcije so ostale (vprašanje štipendiranja, problematika mladinskega centra, ostali peroči problemi …).

Klub distanci pa je prav tako občutil svojevrstno spremembo. »Do neke krize ravni ni prišlo, se je pa poznala razlika v letih: drugi pogledi, drugi časi, več možnosti uveljavljenja, druge navajenosti. Nam je največ pomenilo, da se skupaj dobimo in poklepetamo, mladi pa so radi zahajali v disko, ker je bilo modern,« se spominja Jože Ževart, predsednik ŠŠK-ja v študijskem letu 1970/1971. Akademski ples je bil še vedno glavni projekt kluba, začenjalo se je taborjenje v Ribnem. Enkrat ali dvakrat letno so ŠŠK-jevci v sodelovanju z občinskimi organi in podjetji organizirali sestanke, kjer so predstavniki podjetij in ustanov predstavili svoje načrte, kadrovske potrebe, možnosti za kadrovsko štipendiranje in zaposlitev.

Študentje so bili edina možnost podjetjem, da pridobijo kadre z visoko in višjo izobrazbo. Študentje so postali soodločajoč člen v procesu oblikovanja in izražanja interesov. Preko mladinske organizacije imel študentski klub celo delegata v družbenopolitičnem zboru občinske skupščine. V študijskem letu 1975/76 je Šaleški študentski klub prvič izdal svoj klubski časopis RIT (Racionalno izbrane teme).

Osemdeseta so prinesla brezperspektivnost, mrtvilo, poglabljale so se ekonomske krize, znižal se je standard, prišlo je do mednacionalnih konfliktov. Če je Velenje v sedemdesetih veljalo kot dobro situirano mesto, je bilo v začetku osemdesetih zelo zaplankano. Generacije po Titovi smrti so prirejale podobne aktivnosti kot generacije pred njimi, prav tako so se dobro zabavali in poveselili, še vedno je bilo v zraku čutiti aktivizem. A bolj kot je desetletje teklo proti sredini, močneje je začelo na vrata trkati varčevanje, ekonomska in politična kriza. Na akademskem plesu je Zeleni car udrihal čez politiko države in mesta, ŠŠK-jevci so si želeli svojih prostorov, prišlo je do zadolževanja, manjše hiperinflacije.

Začenjali so se turboletni časi, ki so leta 1985 pripeljali krizo. ŠŠK se je krize zavedal, tudi svoje lastne krize, ki je s seboj pripeljala vprašanje o vlogi in pomenu ter možnih poteh za naprej. Tudi splošna družbena kriza se je zajedala globlje in globlje, finančnih sredstev klub skoraj ni več dobival in študentje niso več videli smisla držati klubskih vezi. ŠŠK je dve leti počival in čakal na čase, ko bo nova generacija spet videla smisel v ponovnem zagonu kluba.

ŠŠK-jevci v Ribnem vadimo s teritorialno obrambo, udeležimo se največjega protestnega shoda v Velenju proti odlagališču jedrskih odpadkov v Velunjskem grabnu. V prostoru in času so se začele pojavljati nove energije. Izhajati je začel zbornik Šaleški razgledi (1988). Šaleška dolina je začela dihati s polnimi pljuči, takšen prebujajoči se čas pa je oživel tudi ŠŠK. Ker jim niso dali placa pod soncem, so si ga zgradili pod zemljo. Nova generacija si je svoj prostor »plac« izborila v kleti Kulturnega doma, medijsko pa se je odprla z izdajanjem RIT-i in oddajo na velenjskem radiu »V imenu sove«, ki sta se odzivala na aktualno družbeno dogajanje.

Po rojstvu nove države v začetku devetdesetih, se Šaleški študentski klub kot Felix dvigne iz pepela. ŠŠK je praznoval 30. obletnico delovanja, po dolgem času je zopet priredil gala oziroma elitni akademski ples. Po akademskem plesu pa so se ponovno zagrizli v gradnjo Placa. V napovednik je prišla kulturizacija. Kulturo je kot svojo paradno disciplino za svojo zgodbo vzela tudi naslednja generacija ŠŠK-jevcev. Generacija, ki se ji tradicija ni zdela tako nujno železna in ki je vsebino črpala iz lastne nuje ter želje. ŠŠK je organiziral prvi festival Dnevi mladih in kulture, ki je za mesto Velenje in okolico pomenil kulturno rojstvo. V zapuščini prejšnjega sistema se je znašla praznina na mestu, ki ga je nekdaj zasedala ZSMS.

Prazen prostor sta do neke mere zasedli študentski organizaciji obeh univerz. V študijskem leti 1992/93 je ŠOU obstajal že v vsej svoji strukturi. Tedanja vlada si je prizadevala, da bi ves denar iz vseh študentskih in mladinskih servisov prišel v Ljubljano, od tod pa bi si ga razdelili študentski klubi po Sloveniji. To pa je bil tudi motiv za oblikovanje zveze ŠKIS (študentski klubi Slovenije), pri čemer je glavno vlogo odigral ravno ŠŠK. ŠKIS je dosegel, da je denar, ki so ga študentje in dijaki zaslužili preko študentskega servisa, ostal lokalnemu študentskemu klubu, in tako je postal ŠŠK financiran s strani ŠOS-a, odpro se neslutene možnosti. V drugi polovici devetdesetih se je v Velenju zgodil Mladinski center.

Generacija milenium ŠŠK-ja pričenja z novimi tradicionalnimi dogodki ob čaščenju starih, seveda. Knap žur v Mariboru, Ej lejga žur v Ljubljani, Akademski ples, smučanje v Nassfeldu, potopisna predavanja, poker turnir, brucovanje … dogodkov je nešteto. V tem času pa je Šaleški študentski klub končno dobil svoje prostore in pisarno z dnevno svetlobo. Ob selitvi Mladinskega centra Velenje na novo lokacijo je namreč vzel v najem prostore v Rdeči dvorani. V tem času smo se močno povezali z Mladinskim centrom Velenje in tako naredili korak naprej na področju naših skupnih interesov, predvsem na programskem sodelovanju. Ciljna skupina obeh organizacij so mladi, zato smo na tistih področjih, kjer imamo podobne interese stopili skupaj in posledično izboljšali kvaliteto, zaradi delitve stroškov pa tudi kvantiteto programa.

Šaleški študentski klub ima tako prostore, kjer bo lahko organiziral koncerte, zabave, izobraževanja, različne turnirje, potopisna predavanja, Mladinski center pa na voljo prostor, kjer bo lahko izvajal vsebine, ki jih na novi lokaciji ne more (koncerte, gledališke igre, galerijske razstave …). Šaleški študentski klub pa bo poleg teh dejavnosti poskrbel tudi za kvalitetno gostinsko podporo tem dejavnostim, tako da se bo prostor prelevil v nekakšen alter klub z bogato programsko vsebino. Med tednom bo prostor namenjen vajam glasbenih, vokalnih in gledaliških skupin, inštrukcijam, druženju mladih skozi različne delavnice, ogledu športnih tekem, filmskim večerom … Od četrtka do nedelje pa bo odprta tudi kavarna, tako da bo prostor v teh dneh prevzel funkcijo kluba in kavarne.

S tem bomo mladi dobili svoj prostor, kjer bomo lahko skupaj soustvarjali program in se družili, Velenje pa bo pridobilo alternativni klub, ki bo drugačen od ostalih. Tukaj bodo nastajale nove ideje, nove kulture, nova miselnost, ustvarjala se bo domača produkcija na vseh področjih mladinskega ustvarjanja, svoje mesto bodo lahko našle vse subkulture, mladi pa bodo imeli priložnost videti stvari, ki jih nikjer drugje v Velenju in širši okolici ne morejo, predvsem pa se bodo lahko družili in tako širili socialno mrežo ob spoznavanju malce drugačnih vsebin in vrednot.